Nekaj v razmislek

25. november je namenjen odpravljanju vseh oblik nasilja proti ženskam

Deklaracija o odpravi nasilja nad ženskami, ki jo je leta 1993 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, nasilje nad ženskami opredeljuje kot »vsa nasilna dejanja zaradi spola, ki povzročijo ali bi lahko povzročila fizične, spolne ali psihične poškodbe ali trpljenje žensk, vključno z grožnjami s takimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, ne glede na to, ali do njih pride v javnem ali zasebnem življenju«.

Morda bi mislili, da bo s širjenjem izobrazbe in z vse večjo blaginjo nasilje na osnovi rase, razredne pripadnosti ali spola manj pogosto. Vendar ni tako.

Še zlasti nasilje nad ženskami in dekleti (VAWG – violence againstwomenandgirls) je v našem današnjem svetu med najbolj razširjenimi, trdovratnimi in uničujočimi kršitvami človekovih pravic. Na žalost se o tem večinoma ne poroča zaradi ščitenja storilcev in spremljajočih molka, stigme in sramu.

Za to nasilje so v veliki meri odgovorni moški in moški se dobesedno izmuznejo kazni celo pri umoru.

Na splošno se nasilje kaže v obliki fizičnega, spolnega in psihološkega nasilja, kamor sodijo:

• nasilje v partnerskih odnosih (pretepanje, psihično zlorabljanje, posilstvo v zakonu, splavljanje ženskih zarodkov, uboji otrok);
• spolno nasilje in nadlegovanje (posilstvo, prisila v spolna dejanja, neželeno napeljevanje na seks, spolna zloraba otrok, prisilna poroka, nadlegovanje na ulici, zalezovanje, spletno nadlegovanje);
• trgovina z ljudmi (suženjstvo, spolno izkoriščanje);
• pohabljanje ženskih spolovil in otroške poroke;
• grdo ravnanje z vdovami in starejšimi.

Če sklepamo po naštetem, skoraj ni obdobja v življenju, ko ženska ni izpostavljena besednim zlorabam ali fizičnemu nasilju.In to ni značilnost posamezne rase ali razreda; pojavlja se v vsaki kulturi in družbi.

V vsaki družbi so prisotni znaki nasilja in celo v katoliški cerkvi, ki naj bi bila »luč sveta«, obstaja izkoriščevalsko vedenje do lastnih redovnic, deklet in poročenih žensk, kar vse bolj prihaja v našo zavest.

Osvobajanje žensk dejansko ne izhaja iz naše religije, ampak je posvetnega izvora.

Gibanje #MeToo (#jaztudi), ki ga je leta 2006 ustanovila aktivistka Tarana Burke, se je leta 2017 razširilo po vsem svetu. Gibanje je vzpodbudilo zavedanje o nujnosti ukrepanja in solidarnosti v odzivu na spolno nasilje nad ženskami in dekleti.

Decembra 2012 je Indija doživela svoj trenutek »nirbhaja« (brez strahu), ko so se ljudje po vsej državi spontano zbirali na shodih in v sprevodih s svečami kot izraz solidarnosti z DžotiSingh, mlado žensko, ki so jo posilili in ubili na avtobusu v Delhiju.

In prav letos, v letu 2022, so se ženske v Iranu dvignile v protest in odvrgle rute kot odziv na smrt študentke Mahse Amini, ki jo je povzročila »moralna policija«, ter zahtevale od ajatol, da odstopijo.

Najgrozljivejše od vsega – že med pisanjem tega članka – pa je smrt mlade Indijke, ŠradheValkar, ki jo je zadavil in nato na kose razsekal njen partner. Pošasten zločin, ki je pretresel vso državo.

Kot je opozorila neka aktivistka: »Nikjer niso varne — ne v pisarni, ne doma, ne na ulici. Ves čas se moramo zavedati, biti oprezne.«

Ta doslej najmočnejša ozaveščenost in dinamika sta rezultat aktivistov na terenu, zaščitnikov človekovih pravic in zagovornikov preživelih oseb po vsem svetu ter njihovega neutrudnega dela za preprečevanje in odpravljanje nasilja nad ženskami in dekleti.

Zakaj so moški tako nasilni do žensk? Zakaj jih tako sovražijo?

Odgovor zakaj morda tiči v korenitih spremembah v miselnosti, ki jih je prinesla demokracija.

Dolga stoletja so bili bogati in vplivni moški tisti, ki so povsod imeli oblast. Ne glede na to, ali so bili ti moški belci, pripadniki višjih kast, premožni ali elitni, je bil patriarhat (»vladavina očeta«) norma.

Zdaj pa nič več. Zaradi širjenja izobraževanja in zaposlovanja, migracij, povezanih z delom, in prisotnosti žensk v skoraj vseh javnih sferah je moška nadvlada postavljena pod vprašaj.

Vendar to obenem pomeni več gibanj proti pravicam, tudi protifeministične skupine, kar pa vodi v krčenje prostora civilne družbe, nasprotovanje organizacijam za pravice žensk in v vse več napadov na aktiviste in zagovornike ženskih človekovih pravic.

Sile reakcije pogosto uporabljajo grobo nasilje.

Nek psiholog je o tragičnem zločinu nad ŠradhoValkar zapisal:

Moški storilci se počutijo globoko nesposobni ob partnerki, ki je samozavestna ženska, odgovorna sama zase, ki želi biti v odnosu enakopravna in zahteva odgovornost. Taki moški kažejo visoko stopnjo jeze – ob najmanjši žalitvi pobesnijo in niso zmožni sprejeti, da bi jih ženska zavrnila. Jeza, moč, nadzor, domišljanje … divjaštvo.

Kako se lahko ženske zaščitijo pred nasiljem?

Večini sta bili privzgojeni sramežljivost in ponižnost ter popuščanje moškim kot močnejšemu in pametnejšemu spolu.Tako indoktrinacijo najdemo v malodane vsaki religiji, vera pa ima v skoraj vsakem otroštvu prevladujoč vpliv.

Čas je, da se vse ženske – mlade, stare in srednjih let, izobražene in nepismene, bogate in revne – uprejo temu stereotipu in se postavijo zase. Preprosto ni res, da so ženske šibkejše in da jih je treba »ščititi«.

Zato je sprememba odnosa do moških bistvenega pomena. Nehajte jih razvajati, ko so otroci, in ne iščite več izgovorov zanje, ko odrastejo. Ne dopuščajte več uporabe vulgarnega jezika doma ter sovražnega govora in posmehljivih šal o spolu in rasi v mešani družbi.

Predvsem pa doma ne tolerirajte fizičnega nasilja na kateri koli ravni – naj gre za udarce, namenjene otrokom, ki nagajajo, ali za pretepanje žena in hčera v stanju pijanosti.

Kadarkoli opazite napačno vedenje, raje spodbujajte, da se rešuje s pogovori, ustnimi opravičili in kompenzacijskimi dejanji.

Kljub vsem tem možnostim pa so pogosto potrebne tudi fizične oblike zaščite.

Čeprav danes ženske bolj skrbijo za svoje telo s pravilno prehrano in telesno vadbo, lahko zelo pomaga tudi učenje sistemov samozaščitnih tehnik. Vzemimo na primer izraelski pristop Krav Maga, ki je več kot šport. Gre za sistem samoobrambe, ki »strah pred napadom preusmeri v močno orožje proti napadalcu«.

Ni prepovedano povzročiti bolečine ali poškodbe napadalcu, ki hoče koga napasti ali ga fizično poškodovati.

A še bolj kot to je dolžnost žensk, da v svoji vlogi vzgojiteljic družbe doma in v šoli vzgajajo moške za strpnost in nenasilje.

Na ženskah je, da moškim z dialogom in utemeljevanjem pomirijo strahove, ki so osnovni vir moškega nasilja.

Moški morajo spoznati, da ženske ne »prevzemajo« oblasti, temveč gradijo vzporedne odnose zdravljenja in harmonije na poti k miru in trajnosti, k čemur vsi stremimo, in kjer vse oblike nasilja izzvenijo.

…………………………………………………………………….

© Myron  J. Pereira                                          Prevod: Darja Teran